Terapija ni odgovor na vse duševne in čustvene težave, je pa nemalokrat najboljša, včasih tudi edina ustrezna oblika zdravljenja.
ZAKAJ SE LAŽJE ODLOČIMO ZA ŠPORTNO VADBO, KOT ZA PSIHOTERAPIJO?
Okolje v katerem živimo z veseljem sprejema in uvaja različne tehnične novosti, mnoga podjetja podpirajo različne oblike razvoja, uvajanje sprememb je povsem zaželeno. Ko se odločamo za investicijo v hišo, nov avto ali oblačila, je običajno edina omejitev naš proračun, pogosto še tega dokaj hitro presežemo.
Kaj je tako drugače, ko se odločamo o spremembah pri sebi? O uvajanju novega, drugačnega zunanjega izgleda in boljšega notranjega počutja?
Pomena gibanja na telesno in duševno zdravje se sicer zaveda vse več ljudi, saj vpliva na blaženje stresa in napetosti. Torej zavedanje, da gibanje človeka ne pripelje samo do boljšega zdravja, temveč tudi do in stika s samim seboj.
Spreminjanje oblike svojega telesa s pomočjo športa, nam je torej nekako bližje, saj je zaželeno in aktivno spodbujano z strani družbe in okolja. Druga oblika spreminjanja, vključitev v psihoterapijo, raziskovanje sebe in nastalih čustvenih težav, pa že lahko predstavljajo težjo preizkušnjo.
Kaj je tako zahtevnega pri človekovem notranjem spreminjanju?
Številni strokovnjaki navajajo misli in analize raziskav, ki govorijo o športu kot pomembnem dejavniku za človekovo normalno delovanje. Ravno tako poudarjajo, da ima športna aktivnost izvrstne terapevtske ”sposobnosti”. Se pravi je lahko šport izredno učinkovito psihoterapevtsko sredstvo. Ob tem se je potrebno zavedati, da sta telesno in duševno zdravje neločljivo povezana. Medsebojno vplivata ena na drugo in zato z redno telesno dejavnostjo pozitivno vplivamo tudi na duševno zdravje. Pri tem lahko dodam, da redna telesna aktivnost pripomore k premagovanju stresa, povečani splošni storilnosti in sposobnosti reševanja problemov, deluje antidepresivno. Psihoterapevtski odnos pa prav tako zdravi. Psihoterapija ni poučevanje, ampak dialog. Psihoterapija vam pomaga priti do boljšega uvida v vaše življenje. Pomaga priti do odgovorov, zakaj tako čutite, razmišljate in delujete.
Kako sploh zaznamo potrebo po spremembah, ki bi nam lahko pomagale? Včasih težko ločimo kaj je normalno stanje (ki je sicer lahko neprijetno) in bo sčasoma minilo brez posledic in kaj je stanje, ki lahko resno ogroža naše zdravje in naše odnose z bližnjimi.
Psihoterapevtski proces bi lahko primerjala z aktivnim učenjem, osebnostno rastjo, usvojitvijo novega praktičnega znanja. Ne pomaga nam zgolj prebran priročnik, opazovanje drugih in razmišljanje o tem kakšno metodo in tehniko uporabiti. Ne glede na to, katero obliko psihoterapije izberemo, lahko z gotovostjo trdim, da so rezultati boljši, če v terapevtski proces vključimo športno aktivnost.
Vedno je potrebna osebna izkušnja, vzponi in padci ter trud, pri čemer nas tudi najboljša športna oprema ne naredi strokovnjaka. Šele na koncu prehojene poti, učnega procesa lahko razumemo zakaj so bile nekatere težke izkušnje zares potrebne.
Ana Podlipnik (mag.psihosocialne pomoči, učiteljica pilatesa, joge in skupinskih vadb).
Delo z mladimi
Kognitivno vedenjska terapija/psihoterapija za mlade: najstnike in študente
Mladi se pogosto znajdejo v precepu med svojimi osebnimi potrebami in tem, kar od njih pričakuje družba. To pa pogosto vodi v različne težave in stiske ter splošno slabo počutje.
Kako pomagam obvladati zahtevno obdobje mladostništva?
Na terapijah z mladimi se najpogosteje ukvarjam s tesnobo, slabo samopodobo, težavami z navezovanjem stikov, ustrahovanjem, nepojasnjenimi spremembami v vedenju, razpoloženju ali uspehu v šoli, predelavo travm, težavami s spanjem ali motnjami hranjenja.
Srečanja so primerna pa je tudi za vse mlade, ki želijo krmariti svoje življenje, bolje obvladovati svoja čustva, zaceliti pretekle rane, razumeti sebe in druge ter izboljšati svoje odnose.
Menim, da s pravim pristopom, podporo in sodelovanjem lahko mladi lažje premagujejo težave, dosežejo boljše duševno stanje ter kakovost življenja.
Partnerski odnosi
Vsakdo je izjemna osebnost.
Ljudje smo si različni in prav je tako. Vsi partnerski odnosi so polni vzponov in padcev, da pa bi bilo slednjih čim manj, je potrebno znati tudi reševati konflikte. Do teh pa pride zaradi različnih mnenj o isti stvari. Kaj je prav in kaj narobe? Kaj je dobro in kaj ne? Od zelo pomembnih vprašanj pa vse do navidezno, nepomembnih. Prav vsa potrebujejo dogovor, kadar si dva nista enaka v odgovorih.
Zgodi se, da pride do prepira okoli reči, ki je na prvi pogled zelo nepomembna. Morda je prepir že predhodno tlel zaradi nečesa drugega, zdaj pa le dobil dovolj goriva, da se je povsem razplamtel. Takšne konflikte reši le odkrit pogovor in sprejemanje kompromisov.
Resnice o odnosih:
- Vsi pari imajo težave.
- Vsi odnosi imajo več stopenj razvoja (slepa zaljubljenost, resničnost, prilagoditev).
- Naša preteklost vpliva na sedanji odnos.
- Vsak odnos potrebuje spodbudo.
- Če odpustite, je to koristno tudi za vas.
- Odpuščanje ne pomeni, da ste osebi dovolili, da vas še kdaj na enak način prizadene.
- Večina ljudi vas ne prizadene namenoma.
- Kmalu boste tudi sami prosili odpuščanja.
- Odpuščanje postane lažje, ko podobne napake najdete tudi pri sebi.
- Odpuščanje ni čustvo, je odločitev.
Ljubiti pomeni reči ‘oprosti’. Če par zmore prositi odpuščanja in odpuščati, je na dobri poti k ozdravljenju svojega odnosa.
Obvladovanje jeze
Jeza sama po sebi ni nič slabega. Je normalno čustvo. Jeza odnosom ne škoduje, način njenega izražanja pa je lahko zelo škodljiv. Jeza je običajno reakcija na drugo, globlje čustvo in je torej le način prikrivanja le-tega. Če partnerju pokažete, da ste jezni, bo on odreagiral nazaj z jezo. Če mu pokažete, da ste prizadeti ali da vas je strah, se bo odvil pozitiven pogovor.
Ni toliko pomembno, kaj rečete, ampak kako rečete.
V ljubezni ni narobe in ni prav, pomembno je, katere stvari osrečujejo posamezen par. Ljubezen tekom časa postaja zrela in se nenehno spreminja, kaže drugačne obraze in od para zahteva drugačne stvari, zato je v njej potrebno veliko prilagajanja, iskanja novih poti in reorganiziranja.
Pomembna je komunikacija
Zdrava razmerja so odvisna od sposobnosti izražanja lastnih misli, želja ter potreb, ki so odprte in jih želite rešiti, se o njih pogovoriti. Vemo, da je komunikacija ključnega pomena v vseh odnosih. Nenazadnje ne moremo brati misli. Kadar se ne pogovarjamo o pomembnih temah, ne moremo vedeti, kakšna so stališča in pričakovanja nasprotne osebe. Ne vemo, kaj je v srcu našega partnerja.
Komunikacija je resnično mogočen način, kako obdržati in razvijati povezanost s partnerjem. Vitalnega pomena je, da drug z drugim delite vaša čustva in misli. Prav tako pa je pomembno, da vsak izmed partnerjev zagotovi okolje, ki bo varno, odkrito in sočutno, da do takšne komunikacije sploh lahko pride.
Odzivi v pogovoru
Običajno so naši odzivi v pogovoru avtomatski in hitro smo tam, kjer ne bi želeli biti; v prepiru in jezi. Pogovarjati se tako, da ne bo bolelo, je približno tako, kot da bi drezali v čebelji panj in upali, da nas ne piči nobena čebela.
Ko se zapletemo v prepir, pričakujemo, da se bo končal tako, kot smo že vajeni: mož utihne in sledijo ure ali dnevi tišine ali se konča z besednim obračunom, ob katerem se par začasno umiri. Lahko pa tudi tako, da imata na koncu oba občutek, da sta rešila težavo, ne da bi bila žaljiva drug do drugega, ter sta se prek konflikta celo zbližala. In čar nežne komunikacije partnerskega odnosa je ravno to – konflikti zbližujejo, ne oddaljujejo.
To, kar najbolj napove uspešen zakon, je način reševanja nesoglasij.
